frenks

Kriv je Zoki. Za vse to kar je sledilo, je kriv Zoki, ker me je takrat maja 2001 zvlekel v Portorož na tečaj jadranja. Dejan Ravter nas je "tiral" or in dol po zalivu, pa pristajanje rikverc, pa ovo pa ono... Ko sem prišel domov sem bil resnično zmatran. Žena je rekla: "OK konec je, spočij si. Itak ti ne bo prišlo v navado." Pa mi očitno je, saj smo šli že oktobra prav zares jadrat.Kar je sledilo ne bom opisoval. To so bila pač tista prva moška jadranja, saj veste o čem govorim. Vmes sem si vzel celo malo pavze, da sem dokončal študij, potem sem pa ugotovil, da me taka oblika ne privlači več in smo začeli zadeve malo bolj resno. Moji prvi skiperski začetki so bili, zdaj ko jih gledam nazaj, kljub temu da sem imel nekaj znanja z moških jadranj - smešni. Kaj vse smo počeli in kaj vse nismo, da smo varno pristali. A kad jednom krene onda krene. Malo tečajev malo več treninga in greben rase oz samozaupanje. Tako smo nekako prijadrali do 2009, ko je naš sojadralec Tom

Vsak začetek je težak, vsaj tako pravijo. Vendar tega kako sploh ne veš, dokler ne poizkusiš. In kaj je lažjega kot to. Za pisanje me je navdušilo več ljudi. Prvič sem na to pomislil po prebrani knjigi Mate Dolenca Ozvezdje Jadran. Knjigo sem prebral kar nekajkrat in me je vedno navdušila. Naslednjič sem o tem, da bi fotografije opremil tudi z malo bolj bogatim tekstom pomislil pri prebiranju bloga Moje morje fb prijatelja Gregorja Čampe. Pri branju njegovih zapisov, ki jih pospremi s sočnimi vložki se v dogajanje kar vživiš. Seveda si niti v sanjah ne domišljam, da bi dosegel njegovo raven pisanja. Sicer pa, kdor ne poizkusi - ne ve. Jaz vem, da sem začel, o nadaljevanju pa - kot smo rekli nekoč, živi bili pa vidjeli. Tretji človek, ki me je po branju njegovih zapisov spravil v te vode pa je Hrvaški vrhunski smučar, zdaj vrhunski jadralec, lahko rečemo ekstremni jadralec Ivica Kostelič. Njegovi dosežki v jadranju in pa predvsem pisanje, je lahko mnogim za vzor. Pa pojdimo lepo po v